Gustavo Zamudio spada med nove mlade perujske duhovnike, ki prevzemajo pomembne odgovornosti v svojih škofijah. S komaj 32 leti je že župnik v župniji Brezmadežnega spočetja, v mestu LimaNeutrudno si prizadeva prinašati evangelij v vse kotičke družbe, ki prav tako doživlja hitro sekularizacijo.
Njegova zgodba - kot je sam povedal fundaciji CARF - je bila zelo podobna zgodbi številnih drugih otrok v okrožju La Victoria, gosto naseljeni soseski Lime. Toda nekega dne se je Bog globoko dotaknil njegovega srca in pri 17 letih je vstopil v semenišče Santo Toribio de Lima. "Posvetil sem se študiju, predvsem pa sem veliko časa preživel ob igranju nogometa s prijatelji," pravi o svojem otroštvu.
Njegova družina je bila katoliška in je bila zelo predana Señor de los Milagros.Že kot otrok sem ga želel nositi na ramenih, vendar nisem redno hodil v cerkev. Kljub temu dodaja: "Nikoli nisem dvomil o obstoju Boga, čeprav sem se moral pozneje naučiti več o tem, kaj pomeni verovati v Jezusa Kristusa."
Svoj poklicni proces je začel prav v najstniških letih, ko je bil star le 13 let. "nuna hčera svete Marije Srca Jezusovega, ki je bila moja učiteljica verouka V šoli me je povabil, naj se pridružim skupini fantov, ki so se ob sobotah zjutraj srečevali v župnišču. Najbolj se spomnim, da mi je povedal, da sta bila zajtrk in nogomet. Več mi ni bilo treba vedeti ..." se v smehu spominja.
Prvič se je udeležil tega srečanja in ugotovil, da gre za skupino akolitov. Čeprav je bilo to zanj nekaj novega, se je odločil, da se skupini pridruži. Gustavo Zamudio pravi, da je bila to priložnost, da je "prvič osebno spoznal škofijskega duhovnika, očeta Henryja, katerega pričevanje o duhovniškem življenju je bilo zelo pomembno v mojem procesu razločevanja".
Drugi dejavnik, ki izstopa v tem procesu, je bila molitev župnijske skupnosti za duhovniške poklice. "Čutil sem, da je bil moj klic na nek način Božji odgovor na njihove molitve. To okolje, v katerem je začel živeti svojo vero, je bilo za Gustava Zamudia temeljna pomoč, saj poudarja, da se je najprej naučil, "da moram svoje krščansko življenje jemati resno in skrbeti za svoje pobožno življenje".
Sedanji duhovnik pravi, da je šele na ta način odkril, da "brez Kristusa življenje ni življenje. To je bil precej radikalen korak, saj je zaradi družbenega ozračja, v katerem sem živel od otroštva, pomenil resnično spremembo življenjskih idealov".
Pravi, da se je postopoma in naravno zavedel "notranje moči, ki me je spodbujala, naj grem po poti duhovniškega življenja". Gustavo se je pogovarjal s starši in jim povedal o svoji želji, da bi postal duhovnik. Čeprav je imela družina z njim drugačne načrte, ni nasprotoval in po končani srednji šoli je lahko vstopil v semenišče.
Takoj po posvečenju v duhovnika in po zaslugi pomoč Fundacija CARF mu je omogočila študij filozofije na Papeški univerzi Svetega križa v Rimu. "Glede na ekonomsko stanje moje družine si nikoli nisem predstavljal, da bom potoval v večno mesto. Za nekoga, kot sem jaz, ki je bil pred tem le nekaj dni zunaj Peruja, je bila to prava mednarodna izkušnja," dodaja.
Čeprav je bil geografsko v Italiji, don Gustavo Zamudio zatrjuje, da se je "eksistencialno" zaradi katoliškosti Cerkve počutil malo po vsem svetu. Dodaja: "Zdi se mi, da ni bolj poglobljene izkušnje univerzalnosti Cerkve, te blagoslovljene edinosti v mnoštvu - tudi na intelektualni ravni - kot študij na papeški univerzi in v Rimu."
Drugi vidik, ki Med bivanjem v Rimu ga je presenetila "vitalnost katoliškega intelektualnega sveta", Po njegovih izkušnjah je bila namreč "živo in dinamično intelektualno izročilo, utelešeno v učiteljih, večinoma duhovnikih, in v univerzitetnih učilnicah".
Če je temu duhovniku kaj jasno, potem je to, da mu je vse usposabljanje, ki ga je prejel med študijem na Papeški univerzi Svetega križa, zdaj v veliko pomoč pri vsakodnevnem pastoralnem delu. In o njegovem študiju Filozofija na spletni strani . Roma zagotavlja: "Meni osebno pomaga pri doseganju pristne vere odraslih, ki je ne odnašajo modni vetrovi in tisto, kar bo kmalu minilo."
Toda pri tem se ne ustavi. don Gustavo dodaja, da mi "filozofski študij v Rimu pomaga pri dialogu s sodobnim svetom, pri čemer skušam izoblikovati svoje legitimne skrbi ljudi mojega časa in skušam ponuditi razloge za svoje upanje tistim, ki me zanj sprašujejo".
Na bolj pastoralni ravni župnik meni, da ga je ta izkušnja naučila "spoštljivo in kritično poslušati in analizirati različne ideje". Dejansko priznava, da je tako v Tako v župniji kot na univerzi, kjer poučuje, mu mladi odkrito zastavljajo vprašanja in ugovore o veri.
"Menim, da je treba še veliko narediti na tej prvi liniji evangelizacije s proaktivnim slogom, ki daje prednost resnici, da se uveljavlja s svojo močjo," priznava mladi duhovnik.
Za svoje pedagoško delo na zasebni univerzi Unife v Limi pravi, da je med svojim delom na univerzi odkril Roma pričevanje treh svetnikov, ki osvetljujejo njegovo službo župnika in so temeljni za njegovo duhovniško poslanstvo: svetega Tomaža Akvinskega, svetega Josemarije Escrivája in svetega Filipa Nerija.
Gustavo Zamudio se kot župnik in učitelj že zdaj sooča z mnogimi odgovornostmi, a nič manjši niso izzivi, s katerimi se sooča kot mlad duhovnik. Zaradi tega je prepričan, da temeljnega pomena je "imeti trdno notranje življenje, da ne bi prenehali biti Božji ljudje".
K temu dodaja potrebo po "skladni teološki in kulturni formaciji, da bi Božja beseda postala smiselna tudi danes". In končno župnik poudarja tudi pomen "duhovniškega bratstva in prijateljstva z vidika zdravega upravljanja lastne čustvenosti".
Oče in župnik Gustavo Zamudio se zahvaljuje fundaciji CARF in vsem njenim dobrotnikom, ki so njemu in številnim njegovim znancem v Rimu omogočili nadaljevanje študija.
"Ne obupajte nad dobrim oblikovanjem duhovnikov. Cerkev potrebuje pastirje po Kristusovem srcu: pastirje z modrim srcem, ki so svojim bratom sposobni ponuditi duhovno in doktrinarno vodstvo. Zaupam jim vsako evharistijo, da bi se vedno čutili soodgovorne za oblikovanje tistih, ki so poklicani v duhovništvo, in da bi vedno znova odkrivali veselje do darovanja," sklene.
