Na vhodnem portiku v Velikonočni. Žalostni petek označuje globoko duhovno preddverje, ki nas vabi k razmišljanju o tihem in ljubečem trpljenju naše matere, naše matere Devica Marija. Ta dan, ki ga praznujemo na petek pred cvetno nedeljo, je priložnost, da se približamo srcu matere, ki spremlja križev pot svojega Sina. V mnogih župnijah križev pot nadomešča Via Matrix, ki razmišlja o Marijinem trpljenju.
Tako imenovani Sedem žalosti Device Marije so več stoletij stara pobožnost, ki spodbuja k premišljevanju o Marijinih najbolj bolečih trenutkih z Jezusom. S to meditacijo verniki najdejo most, ki povezuje njihovo lastno trpljenje s krščanskim upanjem.
Ko Marija predstavi Jezusa v templju, ji Simeon oznani, da bo "meč prebodel njegovo dušo". Ta prva žalost odpre Marijino srce negotovi prihodnosti, polni preizkušenj, v kateri je vse v njej Vera in Upanje v Sina, kot je bilo v njenem prvem velikem da v Utelešenju.
Učitelj dobrodelnosti. Spomnite se prizora Jezusove predstavitve v templju. Starec Simeon je "rekel Mariji, njegovi materi: "Glej, ta otrok je namenjen pogubi in vstajenju mnogih v Izraelu in je tarča nasprotovanja, ki bo zate meč, ki bo prebodel tvojo dušo, da se bodo razkrile misli, skrite v srcih mnogih". Zaradi Marijine neizmerne ljubezni do človeštva v njej velja Kristusova izjava: "Nihče nima večje ljubezni od te, da bi človek dal življenje za svoje prijatelje".
Sredi velikega tedna nas ta odlomek opominja, da vera ne pomeni vedno gotovosti, ampak zaupanje sredi teme.
Marija in Jožef morata zbežati v Egipt, da bi otroka Jezusa zaščitila pred Herodovo grožnjo. Ta prizor nam govori o bolečini zaradi nestabilnosti, zapustitve lastne dežele in strahu za življenje otroka. Devica Marija postane podoba vseh mater, ki morajo zaradi ljubezni zapustiti vse.
Ko je odšel, se je Jožefu v sanjah prikazal Gospodov angel in mu rekel: "Vstani, vzemi otroka in njegovo mater ter zbeži v Egipt; ostani tam, dokler ti ne povem, ker bo Herod iskal otroka in ga uničil. Jožef je torej vstal, ponoči vzel otroka in njegovo mater ter odšel v Egipt. Tam je ostal do Herodove smrti, da bi se izpolnilo, kar je Gospod napovedal po preroku, ko je rekel: "Iz Egipta sem poklical svojega sina" (Mt 2,13-15).
Marija je sodelovala s svojo dobrodelnostjo, da bi se verniki lahko rodili v Cerkvi, člani tiste Glave, katere mati je pravzaprav ona po telesu. Kot mati uči; in tudi kot mati njene lekcije niso hrupne. V duši je treba imeti osnovo prefinjenosti, dotik občutljivosti, da bi razumeli, kaj nam bolj kot z obljubami razodeva z dejanji.
Marija in Jožef tri dni iščeta Jezusa, ki je ostal v templju. Tesnoba ob izgubi in nemoč pred nečim, česar ne razumemo, sta človeški čustvi, ki smo ju vsi izkusili. Devica Marija jih sprejme z vero in ponižnostjo.
Evangelij svete maše nas je spomnil na ganljiv prizor Jezusa, ki ostane v Jeruzalemu in poučuje v templju. Marija in Jožef sta se odpravila na celotno pot in spraševala sorodnike in znance. Ko ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem in ga iskala. "Božja Mati, ki je vneto iskala svojega sina, izgubljenega brez njene krivde, in je doživela največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala, da se vrnemo po svojih stopinjah, da popravimo, kar je potrebno, kadar zaradi svoje lahkote ali grehov ne prepoznamo Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, da ga bomo spet objeli in mu povedali, da ga ne bomo več izgubili (Friends of God, 278).
Na poti Via Dolorosa Marija sreča svojega Sina, ki nosi križ. Trpljenja ne more ustaviti, vendar je zraven. Ta prizor, tako značilen za procesije velikega tedna, nam govori o vrednosti prisotnosti, o tem, da smo s trpečimi, čeprav ne moremo spremeniti njihove usode.
Komaj se je Jezus dvignil po prvem padcu, že sreča svojo blaženo Mater na cesti, po kateri je hodil.
Marija z neizmerno ljubeznijo pogleda Jezusa, Jezus pa svojo Mater; njune oči se srečajo in vsako srce vlije svojo žalost v drugo. Marijino dušo preplavlja grenkoba, v grenkobi Jezusa Kristusa.
Ti, ki greš mimo na poti, poglej, ali je kakšna žalost, ki bi bila primerljiva z mojo (Lam I, 12).
Toda nihče ne opazi, nihče ne opazi; samo Jezus.
Simeonova prerokba se je izpolnila: meč bo prebodel tvojo dušo (Lk II,35).
V temni samoti trpljenja Devica Marija svojemu Sinu ponudi balzam nežnosti, povezanosti, zvestobe; da božji volji.
Z roko v roki z Marijo hočemo tudi mi in vi potolažiti Jezusa, ki vedno in v vsem sprejema voljo svojega Očeta, našega Očeta.
Le tako bomo okusili sladkost Kristusovega križa, ga objeli z močjo ljubezni in ga v zmagoslavju nosili po vseh poteh zemlje. Postaja IV Postaje križevega pota.
Marijino srce se zlomi, ko gleda, kako njen Sin umira na križu. Ta bolečina je povzetek največje žrtve, žrtve ljubezni, ki ne zadržuje ničesar. Devica Marija je trdna v veri. Na petek žalostink ta podoba dobi posebno moč in nas spomni, da se krščansko upanje rodi na križu.
Ob Jezusovem križu sta stali njegova mati in materina sestra, Marija Klopasova in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in učenca, ki ga je ljubil, stati ob njej, je rekel materi: "Žena, glej svojega sina. Potem je rekel učencu: "Glej svojo mater!" In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ko je nato Jezus vedel, da je vse končano, da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: "Žejen sem". In tam je bila posoda, polna kisa; na vejo izopa so privezali v kis namočeno gobo in mu jo dali k ustom. Ko je Jezus vzel kis, je rekel: "Vse je končano. Sklonil je glavo in odšel od duha (Jn 19,25-30).
V škandalu žrtvovanja križa je bila navzoča sveta Marija, ki je z žalostjo poslušala Tisti, ki so šli mimo, so bogokletno stresali glave in vpili: "Ti, ki rušiš Božji tempelj in ga v treh dneh ponovno postaviš, reš se; če si Božji Sin, sestopi s križa. Devica Marija je prisluhnila besedam svojega Sina in se pridružila njegovi bolečini: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj bi lahko storila? Združiti se z odrešujočo ljubeznijo svojega Sina, podariti Očetu neizmerno bolečino, ki je kot oster meč prebodla njegovo čisto Srce.
Marija sprejme Jezusovo mrtvo telo v naročje. To je trenutek tišine, globokega žalovanja. Objame ga z isto ljubeznijo, s katero ga je sprejela ob rojstvu. V tej gesti je vsa nežnost matere, ki še naprej ljubi tudi v smrti.
Zdaj, ko stojimo pred trenutkom Kalvarije, ko je Jezus že umrl in se slava njegovega zmagoslavja še ni razodela, je to dobra priložnost, da preverimo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje slabosti in se v zaupanju v Božjo moč odločimo, da bomo v današnje stvari vnesli ljubezen. Izkušnja greha nas mora voditi v žalost, v zrelejšo in globljo odločitev, da bomo zvesti, da se bomo resnično poistovetili s Kristusom, da bomo ne glede na ceno vztrajali pri duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencem brez izjeme in ki nas spodbuja, da smo sol in luč sveta (Kristus gre mimo, 96). Kristus je tisti, ki gre mimo, 96
Nazadnje Marija pospremi svojega Sina v grob. Kamen se zapre in zdi se, da je vsega konec. Toda v Marijinem srcu bije upanje. Ve, da Bog drži svoje obljube, čeprav je zdaj vse v tišini in temi.
Nato je Jožef iz Arimateje, ki je bil Jezusov učenec, čeprav na skrivaj zaradi strahu pred Judi, prosil Pilata za dovoljenje, da bi odstranil Jezusovo telo. Pilat mu je dovolil. Odšel je in odstranil Jezusovo telo. Prišel je tudi Nikodem, tisti, ki je šel ponoči k njemu, in prinesel mešanico mire in aloje, približno sto funtov. Vzela sta Jezusovo telo in ga povila s platnom in dišavami, kakor so bili Judje navajeni pokopavati. Na kraju, kjer so ga križali, je bil vrt, na vrtu pa nov grob, v katerega še nihče ni bil pokopan. Ker je bila to priprava Judov in ker je bil grob blizu, so Jezusa položili tja (Jn 19,38-42).
Zdaj prosimo Gospoda, naj nam ob koncu tega pogovora z njim da, da bi skupaj s svetim Pavlom ponovili: "Zmagujemo zaradi njega, ki nas je vzljubil. Zato sem prepričan, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne kneževine, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje stvari, ne oblast, ne višina, ne globina, ne katero koli drugo bitje ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu".
Meditacija o sedmih Marijinih bolečinah ne pomeni, da se ukvarjamo s trpljenjem, temveč da odkrijemo način, kako ga živeti smiselno. Marija ni oddaljena figura, ampak mati, ki nas pozna in je izkusila človeško trpljenje. V velikem tednu njeno prebodeno srce postane zatočišče za tiste, ki doživljajo preizkušnje.
Spletna stran Žalostni petek je posebna priložnost za molitev rožnega venca Sedem žalosti ali pa preprosto iz globine srca molimo molitev. Meč, ki prebada Marijino srce, lahko postane luč za naše lastne rane.
Doživeti veliki teden pomeni vstopiti v skrivnost Božje ljubezni. Marija s svojim ranjenim, a vere polnim srcem je najboljša vodnica. Njena diskretna in pogumna prisotnost na vsakem koraku Kristusovega trpljenja nas opominja, da bolečina ni konec, ampak začetek preobrazbe.
Na ta petek žalostink položimo svoja srca v bližino Marijinega srca. Prisluhnimo njeni tišini, učimo se iz njene moči in naj nas njena vera navdihne, da bomo ta veliki teden živeli v novem duhu.
Cvetna nedelja je kot portik, ki je pred velikonočnim tridnevjem in ga razgrinja: "Ta prag velikega tedna, tako blizu trenutka, ko se je na Kalvariji dovršilo odrešenje vsega človeštva, se mi zdi še posebej primeren čas, da ti in jaz razmislimo, na kakšen način nas je Jezus, naš Gospod, rešil; da premišljujemo o njegovi ljubezni - resnično neizrekljivi - do ubogih bitij, oblikovanih iz gline zemlje." (Josemaría, Božji prijatelji, n. 110.)
Bibliografija:
Slike iz filma Passion Mel Gibson.
