Zgodovina sveta Terezija Benedikta od Križakaterega ime je bilo Edith Steinje svetlo pričevanje o tem, kako iskreno iskanje resnice na koncu pripelje do srečanja s Kristusom. Njeno življenje, zaznamovano z inteligenco, predanostjo in mučeništvom, je še danes izziv številnim ženskam, ki čutijo klic, da se posvetijo Bogu s telesom in dušo.
Iz fundacije CARF, ki podpira tudi formacijo redovnic, se spominjamo njenega zgleda kot vzornika zvestobe, duhovne globine in brezpogojne ljubezni.
Edith Stein se je rodila 12. oktobra 1891 v Vroclavu, mestu, ki je bilo takrat del nemškega cesarstva. Bila je najmlajša od enajstih otrok v obzirni judovski družini. Njena mati, ženska trdne vere in močnega značaja, ji je bila zgled moči in odgovornosti. Vendar je Edith kot najstnica prenehala moliti in se razglasila za ateistko. Bila je izjemno inteligentna mlada ženska, nezadovoljna z enostavnimi odgovori in odločena, da bo sama našla resnico.
Zaradi študija filozofije se je preselila v Göttingen, kjer je postala učenka in sodelavka slavnega filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenologije. Njeno filozofsko raziskovanje ni bilo zgolj akademsko: skušala je razumeti globoko strukturo človeškega bitja, njegovo dostojanstvo, svobodo in odnos do sveta. Edith so zanimali tudi trpljenje, sočutje in notranje doživljanje ljudi.
Intelektualna iskrenost jo je spodbudila, da se je odprla pričevanju krščanske vere. Zgled verujočih prijateljev, stik s tomistično mislijo, predvsem pa branje življenj svetnikov so začeli gnati njeno srce. Zlasti jo je globoko presunila mirnost, s katero se je njena prijateljica kristjanka soočila s smrtjo svojega moža, kar jo je spodbudilo, da se je vprašala, od kod to trdno upanje.
Prelomni trenutek je bil poleti 1921, med bivanjem pri prijateljih. S knjižne police je naključno vzel knjigo: bila je avtobiografija Sveta Terezija Jezusova. Ponoči jo je prebrala naenkrat, in ko jo je končala, je rekla: "To je resnica." Srečanje s špansko karmeličansko svetnico je bilo za Edith notranje razodetje. V njem ni odkrila le resnice krščanstva, ampak tudi duhovno pot, ki je izpolnila njeno hrepenenje po smislu in izpolnitvi.
Kmalu po tem odločilnem branju je Edith Stein zaprosila za krst. Zakrament je prejela 1. januarja 1922, ko je bila stara 30 let, v dominikanski cerkvi v Speyerju. Od takrat je živela globoko, mirno in skladno vero. Radikalno je spremenil svoj način življenja: začel je vsak dan obiskovati mašo, intenzivno moliti in svoje znanje postaviti v službo resnice, razodete v Kristusu. V njej se je rodila nova Edith: svobodna ženska, hvaležna in zaljubljena v Boga.
V letih, ki so sledila, je svoje duhovno življenje združevala z intelektualnim poklicem. Delala je kot učiteljica na katoliški šoli, prevajala dela svetega Tomaža Akvinskega v nemščino in pisala filozofske eseje s krščanskim pogledom. Kar je prej iskala zgolj z razumom, je zdaj razumela z vero. Filozofija in teologija sta bili zanjo komplementarni poti do popolne resnice.
V svojem intimnem odnosu s Kristusom je začela čutiti, da ni dovolj živeti "zanj" od zunaj: čutila je, da jo Gospod prosi za popolno predanost, za posvečeno življenje. Že pred leti je izrazila željo, da bi postala karmeličanka, vendar so jo družinske in poklicne obveznosti zadržale. Vendar je ob prihodu nacističnega režima in vse močnejšem preganjanju Judov spoznala, da je njeno mesto pri križanem Kristusu, ki posreduje za vse.
Oktobra 1933 je vstopila v karmeličanski samostan v Kölnu. Tam je sprejela ime Terezija Benedikta od Križa. To je bil radikalen korak, a zelo zaželen. Našla je svoje dokončno mesto: tišina, molitev in žrtvovanje so bili zdaj središče njenega življenja. Kar ji svet ni mogel ponuditi, je našla v Božji ljubezni. V celoti se je odzval na svojo poklicanost.
Več let je Edith čutila, da v njej raste želja, da bi svoje življenje popolnoma predala Bogu. Čeprav je sprva še naprej delovala kot učiteljica, pisateljica in predavateljica, je končno naredila korak, ki je dozorel v molitvi: leta 1933 je vstopila v karmeličanski samostan v Kölnu, kjer je sprejela ime Terezija Benedikta od Križa.
Tam je živel v tišini, molitvi in pokori, krepil svojo povezanost s Kristusom in svoje življenje daroval za odrešenje duš. Zavedal se je nevarnosti, v kateri se je znašel kot Jud sredi nacističnega preganjanja, vendar se ni umaknil. Vedel je, da je njegovo mesto ob vznožju križa.
V svoji karmeličanski celici je Terezija Benedikta napisala nekaj svojih najglobljih del. V njih je govorila o križu kot šoli ljubezni, kot kraju, kjer se duša združi s Kristusom v njegovem odrešilnem darovanju samega sebe. Sprejeti križ," je zapisala, "pomeni najti v njem Kristusa.
Njegova poklicanost ni bila beg pred svetom, ampak radikalno potopitev v skrivnost človeškega trpljenja, ki temelji na ljubezni. Na Karmelu je molil za svoje ljudstvo, za Cerkev, za ves svet. Njegova posvetitev ni bila izolacija, ampak priprošnja.
Leta 1942 je bila aretirana skupaj s sestro Roso, prav tako spreobrnjenko. Obe sta bili 9. avgusta umorjeni v Auschwitzu. Izpolnila je svojo željo: da bi darovala svoje življenje kot daritev ljubezni za Kristusa in človeštvo.
Življenje svete Terezije Benedikte od Križa je vir navdiha za številne ženske, ki se danes čutijo poklicane k redovniškemu življenju. Uči, da poklicanost ni nič drugega kot ljubeč odgovor na Ljubezen, ki kliče prva. In da je vredno zapustiti vse, če je zaklad Kristus.
Edith Stein ni bila svetnica lahkega življenja ali takojšnjih odgovorov. Iskala je, dvomila, trpela, se oblikovala, delala, razmišljala ... in sredi vsega tega je slišala glas, ki ji je govoril: "Pridi in mi sledi." In vse je zapustila zaradi njega.
Njihovo pričevanje spodbuja številne mlade ženske, ki se z različnih koncev sveta sprašujejo, ali jih Bog kliče, da se posvetijo, mu služijo v skupnosti, živijo v molitvi in se popolnoma darujejo. To so ženske, ki so danes del redovnih skupnosti in ki jih fundacija CARF pomaga oblikovati, da bi se lahko velikodušno in pripravljeno odzvale temu Božjemu klicu.
Janez Pavel II. ga je kanoniziral leta 1998in naslednje leto razglašena za soprogo Evrope, je sveta Terezija Benedikta od Križa globoko sodobna svetnica. Ženska, ki se ni odrekla razumu, ampak ga je postavila v službo vere. Mučenka, ki ni sovražila, ampak odpuščala. redovnica, ki se ni skrivala, ampak se je ponujala.
Njegovo življenje je himna resnici, ljubezni in podarjanju samega sebe. In še danes nas opominja, da nas Bog še vedno kliče. Da obstajajo pogumne ženske, ki zanj pustijo vse. In da jih je vredno podpirati.
V fundaciji CARF z veseljem in upanjem podpiramo ženske poklice, kot je bil poklic svete Terezije Benedikte. Vemo, da njihova predanost spreminja svet, čeprav to počnejo v tišini. Njihova molitev podpira Cerkev. Da je njihova posvetitev rodovitna.
Zato si želimo, da bi še več žensk lahko sledilo poti, ki jo je prehodila Edith Stein. Naj prisluhnejo glasu, ki kliče. Naj se odzovejo. In naj tako kot ona najdejo polnost v popolnem podarjanju sebe.
